Severna Španija in Portugalska 1. del

november 9, 2015

Kot veste, se nama je spomladi 2015 pridružil najin Land Rover Defender s katerim upava in želiva še razširiti svoja obzorja in morda odpotovati tudi v kakšne manj dostopne kraje. Že ko sva potovala po Španiji pred dvema letoma, sva se odločila, da bova gotovo še kdaj obiskala severnejše kraje Španije in Portugalsko. Žal je morala počakati, da je prišla na vrsto, saj imava običajno že izdelane plane za naslednja potovanja za najmanj dve leti vnaprej :), 2015 pa je končno prišla na vrsto.

Tako kot na poti v Španijo sva se na pot odpravila zgodaj zjutraj in si za cilj dneva zastavila Camargue, zelo lep naravni park na jugu Francije (od Arlesa – ki je med drugim tudi izredno lepo mesto za ogled- do Saintes Maries de la Mer, »glavnega« mesta Camarguea boste z avtom potrebovali dobre pol ure). V kampu Le Clos du Rhone sva prenočila eno noč in se zgodaj zjutraj odpravila proti Portugalski.

_MG_6305_MG_6324

Po avtocesti sva se odpravila mimo krajev Montpellier, Carcassonne in Touluse, v kraju Tarbes ugotovila, da sva oddaljena le pol ure od Lourda in se spontano odločila za obisk tega romarskega kraja. Če se boste slučajno kdaj odločili za obisk tega kraja, vam res svetujemo, da so tja odpravite v jutranjih urah, saj je okrog poldneva tam že ogromna masa romarjev, turistov, radovednežev in drugih. Kot pri vseh takih krajih se morajo obiskovalci kraju primerno obleči, če se boste torej tam pojavili z zelo kratkimi hlačami, dekolteji ali veliko gole kože, imajo pripravljene kot neke vrste pelerine, ki jih pridni po izgledu sodeč prostovoljci, podajajo vsem, za katere ocenjujejo, da se sprehajajo v oblekah, neprimernih posvečenemu kraju. Kljub temu, da smo sedaj tej temi namenila skoraj odstavek, midva z oblekami nisva imela problemov. Po mestu sva se potepala dobri dve uri, v trgovinicah kupila še nekaj malega za domače, nato pa zaradi vročine odločila, da nadaljujeva pot.

_MG_6344_MG_6349

_MG_6347_MG_6350_MG_6345   _MG_6352_MG_6353

Cilj dneva je bil San Sebastian ali po baskovsko Donostia, ki leži zelo blizu francosko španske meje. Mislila sva, da bo ob mestu lažje najti kamp ob morju, a sva se vštela in noč preživela v kampu Camping Bungalows Igueldo San Sebastian, ki ni ležal blizu morja.

_MG_6354_MG_6355

_MG_6358_MG_6356

Kot vsem dobrim kampirašem najin avto med potovanji vedno prestaja različne faze – na začetku izjemno pospravljen in nato iz dneva v dan slabše, po enem tednu tako neznosno da pospraviva, po dveh tednih oziroma najkasneje ko nastopiva pot domov je avto tako razmetan, da iščeva nože in vilice vsakič, ko si želiva pripraviti kaj za jesti. Načeloma na ta problem gledava sproščeno, ker pa sva letos prvič tudi spala v avtu, nas je to prisililo da sva ga pospravila malo bolj pogosto kot običajno. Kljub temu je med potjo v zadnjem delu avta večino časa izgledalo tako kot na spodnji sliki.

_MG_6371

Po severni Španiji žal nisva imela tako lepega vremena, vse dni je deževalo, bilo oblačno ali relativno hladno, zato se tu nisva kopala. Videti pa je bilo, da surferjev tako vreme ne ovira, obmorski kraji od Donostie do Santandra so bili polni surferskih kampov in kombijev.

_MG_6375_MG_6377  _MG_6378_MG_6379

Naslednji kraj, ki sva ga obiskala je bilo dokaj znano srednjeveško mestece Santillana del Mar. Kantabrijsko mestece ima le okrog 5000 prebivalcev in je oddaljena dobrih pol ure iz Santandra. Mesto je dobilo ime po svoji znameniti cerkvi Sant Juliana in ima tipičen značaj mesteca, ki je ohranilo prvotno podobo iz Srednjega veka. Celotni center je izključno peš cona, polna trgovinic s takimi in drugačnimi drobnarijami ter gostiln z zmernimi cenami.

_MG_6390_MG_6391  _MG_6396_MG_6398

_MG_6404   _MG_6406

V kraju sva se ustavila za kakšni dve uri (parkiranje je brezplačno na parkirišču ob avtobusni postaji), nato pa pot nadaljevala do znamenite jame Altamira. V tej naravni votlini so ohranjene ene izmed najpomembnejših in najbolje ohranjenih prazgodovinskih jamskih poslikav in odtisi rok v različnih barvah in velikostih. Vhod v jamo naj bi konec 19. stoletja odkril lovec, kateremu je med lovom zašel tja njegov lovski pes. Lovec odkritju ni posvetil pretiranega pomena, jama je zaslovela šele kakšno desetletje pozneje, ko je neznan kmet opozoril amaterskega paleontologa Marcelina Sanz de Sautuola, da se v jami nahajajo zanimive poslikave. Sautuola je pomen odkritja prepoznal šele, ko je enkrat s seboj na obisk jame vzel svojo 8 letno hčerko, ki ga je opozorila na natančnejše slike živali in ljudi v stranskih votlinah. Sautuolu na začetku strokovna srenja ni verjela,  dvomili so v pristnost slik in mu celo očitali, da je risbe sam narisal. Sautuoula, ki je 1888 umrl tako žal ni doživel zasluženega priznanja za odkritje, strokovno mnenje se je spremenilo šele 1902, ko je eden največjih nasprotnikov pristnosti Altamire francoz Émile Cartailhac, ponovno preučil svoje stališče in po podrobnejših raziskavah objavil delo La cueva de Altamira. Mea culpa de un escéptico.

Približno 300 metrov dolga jama (v kateri je le majhen del dostopen javnosti) je danes velika turistična atrakcija, zato se pripravite na čakalno dobo pred vstopom (razen če karte prej kupite online). Žal fotografij iz jame nimava, saj je na celotnem področju zaradi občutlijvosti poslikav prepovedano fotografiranje.

Naslednjo noč sva prespala na obali nekje na severu Španije (kraja nikoli nisva zares ugotovila). Divje kampiranje na tem predelu je običajno zlasti med surferji, ampak svetujeva malce previdnosti, saj zjutraj marsikoga pričaka policija, ki v zgodnjih urah zaspanim kampirašem deli kazni na mestih znanih za divje kampiranje. Midva sva naključno rešila ta problem na ta način: Ko sva se vozila po regionalki ob lepi obali sva nekje daleč tik na klifu ob morju zagledala dva osamljena surferska kombija. Pot do njih je bila relativno strma makadamska pot, ki je izgledala, kot da po njej običajno vozijo traktorji (kar se je pozneje izkazalo za resnično). Ker sva ocenila, da bi bilo to super prenočišče, sva se odpravila proti njima neozirujoč se na tablo “privatno zemljišče”. Prijazni nemški surfer nam je razložil da je baje slišal, da zvečer ob pozni uri pride striček (kmet, ki je lastnik parcele ob morju) in od vseh parkiranih pobira “parkirnino” v višini 7EUR (ne glede na velikost vozila ali število oseb). Striček se je dejansko pojavil okrog devetih zvečer, prijazno pozdravil in nam v portugalščini nekaj razložil, dali smo mu 7EUR nakar se je po dobrih desetih minutah veselo odpeljal. Stric je bil vesel, mi pa tudi saj smo bili gotovi, da nočnega bujenja s strani policajev na parceli strička gotovo ne bo. Pozneje sva ugotovila, da je tak način kar običajen za to območje, če bi bilo vreme lepše se bi ga morda še kdaj poslužili. Ker pa je bilo precej viharno in razmeroma hladno (prehladno za kopanje brez neoprena) sva se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravila naprej.

_MG_6414_MG_6413  _MG_6412_MG_6415

Naslednji cilj poti je bilo romarsko središče Santiago de Compostela na severozahodu Španije. Vedno bolj popularno mestece je bilo sredi poletja natrpano s turisti, verniki in romarji iz vseh vetrov, kamp pa vseeno ni bilo težko najti. Kampirala sva v Camping Ascancelas od mesta oddaljeno dobrih 20 minut peš. Kamp je bil čist, relativno poceni (plačala sva pod 20 EUR za noč) in imel je velik bazen, kjer sva se po vožnji za nekaj ur oddahnila peden sva odšla na potep v mesto. Katedrala Santiaga je gotova ena izmed najbolj impozantnih cerkev, ki sva jo kdaj videla z zelo posebnimi orglami, ki so nenavadno pritrjene na oboke cerkve in z velikanskim v zlato odetim oltarjem.

Ko popusti popoldanska vročina mestece s svojimi številnimi kafiči in restavracijami na polno zaživi v glavnem parku pa številne stojnice prodajajo drobnarije od doma izdelanih zapestnic do izrezljanih podob Marije in Sv. Jakoba.

V mestu sva ostala le za eno noč, nato pa se končno odpravila proti Portugalski meji.

IMG_6560IMG_6571IMG_6577

IMG_6580IMG_6576IMG_6578

Drugi del potopisa po Portugalski najdeš TU.

 

More about jlev