Osamljeni Defender in zadnji trajekt v St Petersburg

januar 31, 2017

Zbudiva se sredi noči in cela zagreta od kofeina in cukra štartava Defa, zavedujoč se, da če zamudiva trajekt bodo sanje o ogledu ruskega St. Petersburga dobesedno splavale po vodi. St. Peterline, kakor se kliče trajekt, ki v rednih intervalih potuje od St. Petersburga do Helsinkov in nazaj je namreč glede na razpored na spletni strani štartal naslednjič iz Helsinkov v Rusijo šele teden pozneje, ko bi midva morala biti že nazaj v Sloveniji. Defender je torej moral dati vse od sebe (kar pomeni 100km/h), da sva ob 15:00 lahko prišla do Helsinkov (kot sva omenila v prejšnjem članku sva tisti dan zjutraj od finskega glavnega mesta bila oddaljena še dobrih 8 ur vožnje). Ustavila sva se le, da sva se zamenjevala na vozniškem sedežu ter jedla Jaffa piškote in Argeto pašteto ter ostale dobrote, ki sva jih privlekla še od doma.

 

Okrog 15:00 res doseževa Helsinke, Jurij me odloži sredi mesta v neki turistični agenciji, v kateri je baje edina možna nabava kart ter se zapelje z Defom po mestu, da prišparava pregrešno drago parkirnino. Že prej sva si rekla, da če bo naju ta špas stal več kot 500EUR se zanj ne bova odločila. Prijazna Finka razloži, da so vse poceni kabine že zasedene (malo se nasmiha, saj smo v tistem trenutku 1h30min pred odhodom trajekta) in da so ostale le še kabine razreda Commodore. Nato izjavi, da za dve osebi taka kabina stane 498EUR 🙂 Karte brez komentarja kupim, (konec koncev je to najin Honeymoon :)), nato se v napol zmešani vožnji odpraviva v pristanišče. Šele takrat se zaveva, da bo Def zdaj tri dni stal na nezavarovanem parkirišču v pristanišču (parkirnina za tri dni je bila okrog 40EUR) in da bo zaradi svoje velikosti in nabašenosti s kamp opremo vzbudil veliko nezaželene pozornosti potencialnih vlomilcev in podobnih nepridipravov. Ker pa druge izbire nimava, pa tudi časa ne, si rečeva da saj na skandinavskem itak ne kradejo in se z dvema nahrbtnikoma odpraviva proti trajektu.

 

  

 

 

Commodor kabina naju zelo pozitivno preseneti, počutiva se kot dva ruska bogatuna. Na palubi ostaneva dokler ne vidiva več Helsinkov za seboj, nato se po ogledu Fast&Furious v ruščini utrujena odpraviva spat.

Zjutraj obilno zajtrkujemo na trajektu, ki se je ponoči za sabo pustil okrog 400km dolgo pot od Helsinkov, tako da se zjutraj že nahajamo v pristanišču St. Petersburga. Kot potnik križarke se lahko na ruskih tleh nahajaš 72ur brez vnaprejšnje pridobitve vize. Le zagotovljeno mora biti da v Rusijo prideš in odideš s križarko in potni list ti mora veljati še vsaj 6 mesecev. V teoriji se to sliši krasno, cel dan v St. Petersburgu od 7:00 zjutraj do 19.00 zvečer brez vnaprejšnjega štimanja viz. V praksi to pomeni najmanj 1,5h čakanja na ruski meji, saj ruski cariniki vsakega vprašajo zakaj je prišel, koliko časa bo bil, s kom je prišel in iz kje je, preden dajo žigec v potni list, ki velja kot 72 urna viza.

Šele okrog 9:00 zato s shuttlom prispemo v center mesta – Isaak Square iz kjer peš raziščeva mesto, kupiva nekaj spominkov in si privoščiva rusko kosilo. In tu, sredi ruskega St. Petersburga prvič po treh tednih pijeva kavo, ki si ta naziv tudi služi, močno iz italijanske mašine, ne pa tisto vodeno brozgo, ki jo, kot se zdi, Skandinavci popijejo na hektolitre!

 

 

 

Občudujeva velikost tega ogromnega mesta ob široki reki Nevi in obiščeva najlepšo cerkev celotnega potovanja, cerkev Tserkovʹ Spasa na Krovi (The Church of the Savior on Spilled Blood). Poleg impresivne zunanjosti naju preseneti, da je v notranjosti v celoti odeta v zlate mozaike (okrog 7500m2!), prikazujoče različne podobe svetega pisma.

  

  

Okrog 18.00 se odpraviva na zadnji shuttle proti naši križarki polna vtisov tega lepega mesta. Več o tem kako sva ob polnoči na križarki kupovala vodko pa v naslednjem prispevku 🙂

More about jlev