Maroška gostoljubnost in vožnja čez Atlas

junij 4, 2017

Zjutraj med zajtrkom ugotoviva, da želijo sosedje Čehi v 4 Defenderjih tekmovati z nami, kdo bo prvi spravil vso svojo šaro ter se odpravil iz kampa. Za nekampiraše mogoče kratka razlaga – to jutranje »tekmovanje« sicer nima posebnega namena, razen tega, da si med seboj dokažeš kdo ima boljše in bolj efektivno pripravljeno vozilo za spanje v njem ter kdo je bolj strasten popotnik, ki ne spi do poldneva (ja, kar stresen je tak dopust 🙂 ). To je nekaj zelo običajnega in humorni način dokazovanja mišic.

Da se vrnemo nazaj k Čehom – skoraj so nas premagali (čeprav so potovali v skupini in s tremi otroci!) če ne bi Defender enega nesrečnika čez noč očitno izpustil dušo in zjutraj ob poskusih vžiga ostal tih kot grob. Prazna baterija. Dva češka Defenderja odpeljeta, eden ostane z nesrečnikom in začne vlačiti premostitveni kabel iz svojega prtljažnika, midva pa z občutkom da nisva totalna loserja ob okrog 8.15 zjutraj zapustiva kamp v smeri visokogorskega Atlasa.

Evforijo kmalu premaga pragmatizem, saj se vsaj dve uri voziva po poti po kateri sva se vozila že pred dvema dnevoma. Od Ifrana dalje nas spremlja vedno bolj puščavska pokrajina, gore brez dreves in zelenja, zapuščene stare napol makadamske ceste nas peljejo skoraj na 2200m, preden se spet začneva spuščati proti oazam v dolini. Večkrat skoraj povoziva ponudnike spominkov (predvsem raznobarvnih skal in kristalov), ki ne stojijo le ob cesti, ampak skočijo na vozišče 2 m pred avtomobilom, takoj ko zaznajo tujo registrsko tablico. To, da je na najinem 2m visokem vozilu vsaj še 20 cm nad streho plapolala mala slovenska zastava, tako, da so nas že od daleč identificirali kot turiste, v tej situaciji ni bilo ravno v pomoč. Na poti prvič srečava kar nekaj Defenderjev z maroško tablico, večina pick-upov – zdi se, da ta vozila uporabljajo predvsem za prevoz delavcev za delo ob cesti, gradbenega materiala ter koz, ovc in druge živine.

Obvezna postojanka za popoldansko kavo

 

Okrog 18.00 najdeva kamp (spet ne po GPS, ampak na staromoden način, s sledenjem tablam na cesti). Izkaže se, da gre za družinski kamp, kjer te lastnik Ahmad prvo povabi na enourni pogovor ob maroškem čaju. Camping Hakkou je obdan s plantažami datljevcev in velikim vrtom Ahmada in njegove družine. V svoji polomljeni francoščini vprašava, če se lahko sprehodiva po plantaži, kar Ahmad razume kot prošnjo vodenja po okolici. V tri-urnem sprehodu nam ne pokaže in razloži le vse o svojih datljevcih, pelje nas tudi v sosednjo vas iz katere prihaja njegova družina. Vas, ki šteje okrog 200 družin je novejša, kot nam Ahmad razloži, saj je prvotno vas v glinasti utrdbi pred 30 leti v celoti odnesel hudournik v bližini. Kar je ob najinem obisku bila prazna, suha, kamnita struga se ob deževju po njegovih izjavah v manj kot uri napolni z vodo in poplavlja ceste in mostičke po strugi navzdol. Ti prebivalci so še posebej izpostavljeni – ker v regiji skoraj nikoli ne pada dež (v letu 2016 je dež po Ahmadovih izjavah padel točno 1 dan v decembru, v 2017 do aprila ni padel še nikoli) revnejši ljudje gradijo svoje hiške iz gline in drugih naravnih materialov, kot so les in seno, ki ne prenesejo hujšega naliva ali poplave. Ahmad naju povabi na čaj v hišo svojih staršev, kjer nas postreže njegova starejša sestra. Iz pogovora razbereva, da je Ahmad kot najstarejši sin odgovoren, da preživlja svoje starše in vse neporočene sestre, ki do poroke živijo s starši. Sam ima ženo in tri otroke, od finančnega uspeha kampa je torej odvisnih kar nekaj ljudi. Pove nam, da je srečen, da ima veliko evropskih turistov, zlasti francoskih in italijanskih penzionistov z avtodomi, ki v njegovem kampu preživijo cele mesece zlasti med oktobrom in majem. Od maja dalje večina Evropejcev  odide, saj na tem delu Maroka temperature dosežejo tudi 52°C. Takrat pridejo bogatejši Maročani iz Casablance ali Marakeša.  Presrečen je, ko se strinjava, da naju doda za prijatelje na Facebooku in nama z navdušenjem dolgo v večer razlaga o maroških tradicijah in navadah, ter povsod doda še kakšno besedo pohvale za mladega maroškega kralja Mohammeda, ki naj bi po njegovih izjavah izjemno veliko dobrega storil za revnejši sloj, ljudi s posebnimi potrebami in za ženske. Ko se vrnemo v kamp se pridruži starejšemu francoskemu paru v avtodomu pri večerji, midva pa se še dolgo pogovarjava o številnih informacijah o vsakodnevnem življenju Maročanov, ki nam jih skozi dan podal ta prijazen in gostoljuben človek.

More about jlev