Maroko, dežela presenečenj

maj 19, 2017

Za obisk Maroka sva se odločila že lani, ko sva si po enomesečnem kampiranju v mrazu in dežju do Nordkappa prisegla, da naslednji dopust bo gotovo v toplejše kraje. Glavna turistična sezona za kampiranje po Maroku je pomlad, saj je maroško poletje ki doseže temperature čez 50 stopinj še za zelo izkušene kampiraše prehud zalogaj. Sredi januarja sva kupila povratno karto za trajekt iz Genove do Tangiera, s kabino za dve osebi in doplačilom zaradi višine Defa nas je stala dobrih 800EUR. Odpravila sva se v začetku aprila, vrnila pa med prvomajskimi prazniki.

Priprave so tokrat bile malo bolj resne kot lani, sicer bolj zaradi predsodkov in neutemeljene bojazni,  da se bova po tej poti veliko težje znašla, če se nam avto nekje pokvari.  Za pot po Maroku, dobrih 5500km, sva se tako pripravila dvakrat več kot za pot do Nordkappa, ki je bila najmanj dvakrat daljša.  

Kot vedno nabašena z različno šaro do vrha avta, sva se ob štirih zjutraj odpravila proti Genovi. Pot je potekala brez težav, vse do pristanišča. Da Italijani ne slovijo bo dobri organizaciji sva vedela že prej, a ni bilo mogoče, da nas bi kaj pripravilo na kaos pristanišča v Genovi. Po postavitvi v vrsto za trajekt morajo vsi potniki peš na italijansko carino v sosednji stavbi. Na prvem okencu izpolniš listek Check-in, ki nima nobenega vidnega namena in tudi noben te po tem listku ne vpraša v nadaljevanju poti. Nato sledi okence s carinikom, eno okence za vse potnike na katerem čakaš slabo uro, nakar ti carinik poštemplja listek check-in, kateri od tega trenutka dalje ne zanima več nikogar. Vrneš se v avto, nekje med vrstami se sprehajajo zaposleni s trajekta, ki še enkrat preverijo če si na seznamu potnikov in ti dajo listek na katerem piše številka kabine. Po kakšnih slabih dveh urah se  vkrcaš na trajekt. Zaradi višine se z Defenderji nismo smeli vkrcati z osebnimi avtomobili, ampak smo se pridružili Maročanom v kombijih in avtih z naloženo kramo vsaj meter nad streho avtomobila. Pot s trajektom je nato bila nespektakularna, zaposlila sva se z gledanjem filmov in pitjem pregrešno drage kave v enemu od dveh kafičev na krovu. Če v Maroko odpotujete z avtom sta med vožnjo s trajektom ključna dva dokumenta:

  • Maroški carinik se ves čas poti nahaja na krovu, v dveh dneh potovanja ga morate torej vsaj enkrat poiskati, mu prinesti nek listek z izpolnjenimi podatki kam greste, zakaj, vaša zaposlitev in kdaj mislite zapustiti Maroko. Ta listek dobite na trajektu, povsod naokoli ležijo kupčki teh papirjev zdi se, da so brez namena. Pokažete mu tudi potni list, ki mora biti veljaven še vsaj 6 mesecev od datuma prihoda v državo, potni list vam poštemplja ter vnese neko številko, po kateri ste vodeni kot turist nahajajoč se na maroškem ozemlju. Ta številka se imenuje CIN in jo boste morali navesti vsakič ko boste želeli prenočiti v kampu ali hotelu.
  • Obrazec D16: Če v Maroko odpotujete z avtom vam glede zavarovanja ni potrebno skrbeti, saj zelena karta pokriva tudi celotno maroško ozemlje. Velja preveriti h kateri zavarovalnici se obrnete v primeru nesreče. Če imate avto zavarovan pri Triglavu, se lahko obrnete na zavarovalnico AXA v Maroku. Poleg zavarovanja pa želijo tudi izpolnitev papirja D16 – gre za neke vrste dokument za začasni uvoz vozila, na katerem je potrebno navesti lastnika vozila in voznika, razne osebne podatke, čemu bo vozilo namenjeno (Vehicule de tourisme) ter podatki vozila. Dobra plat je, da se obrazec D16 lahko vnaprej online izpolni na spletni strani maroške carine.

Ključno je, da se iz Maroka odidete z istim vozilom kot ste prišli. Več uporabnih informaciji o dokumentaciji potrebni na maroški meji na spletni strani Chrisa Scotta, ki se 35 let potepa po območju Sahare z različnimi vozili.  

Srečna, da lahko greva po dveh dnevih dol iz ladje sva se podvizala pri izkrcanju, a nam vseeno ni pomagalo saj sva tako kot vsi ostali na meji čakala približno 4 ure. Sicer je pristanišče Tangier Med čisto novo in tudi celotna infrastruktura je prilagojena velikem številu potnikov. Prvo se pelješ mimo belih utic carinske policije, ki so vse razen ena zaklenjene, v kateri je potrebno ‘potrditi’ potne liste. Potrditev izgleda kot vpis v računalniški sistem in nemo prikimavanje policista. Sledi prehod skozi carino. Iz prvotno dveh vrst cariniki oblikujejo štiripasovnico, ki kakšnega posebnega namena pospeševanja nima, saj morata v vsakem primeru dva carinika preveriti vse potnike iz teh dveh vrst. Z že pred izpolnjenim obrazcem D16 je postopek relativno hitro zaključen. Turistom avtov ne pregledujejo za razliko od Maročanov, ki morajo pred njihovimi očmi zložiti vso šaro na parkirišče (predvsem stara kolesa, vzmetnice, različne igrače in razna kuhinjska oprema). Carinik nas vpraša le še če imava s seboj kakšno orožje in nam nato z nasmehom pomaha da lahko greva. Premakneva se ne nikamor, saj vsi okrog nas, vključno z Maročanom pred nami niso šli še skozi postopek. Čakava torej še kakšnih dvajset minut, nakar se carinik odloči da ukaže turistom na naši levi naj se umaknejo iz vrste, da lahko peljeva mimo.

Rahlo zmedena se odpraviva proti modremu mestu Chefchauen, v katerem sva planirala prvo prenočitev. Preseneti nas bujna pokrajina proti kateri se voziva, cvetoča polja na levi in desni strani široke hitre ceste. Ustaviva se na bencinski, dizel stane okrog 0,90 centov na liter, na hitro nekaj pojeva  in čez kakšne dve uri prispeva v gorski kraj Chefchauen. Po noči v relativno čistem, dokaj polnem kampu na izven mesta se z avtom odpraviva v dolino v center, ki slovi po svojem romantičen značaju in modri barvi večine fasad.

  

 

   

More about jlev