Lofoti – povsod najdeš Slovenca

januar 6, 2017

6.8.2016 Lastnik kampa v Bodu nam je dobronamerno svetoval, da naj se za trajekt na Lofote odpraviva že zelo zgodaj zjutraj, saj da se trajekt z odhodom ob 10:00 poleti zelo hitro napolni. Temu primerno se že ob 7:00 odpraviva iz kampa, nakar se izkaže, da bi lahko spala vsaj uro dlje, saj je bilo tudi še ob 9:30 več kot dovolj prostora za vse turiste in domačine, ki so se želeli vkrcati. Kot vsaka stvar je imela zgodba tudi dobro plat, ogledala sva si del Bodota, ki ga bi drugače preskočila, spila kavo in bila prva na trajektu. Vožnja s trajektom traja slabe tri ure, ki jih prečmiva v prijetno toplih in mehkih sedežih. Na Lofotih nas pozdravi dež, a je narava kljub temu osupljiva. Malo se prevažava gor in dol, naključno najdeva steklopihaško delavnico ob plaži in kakšno uro opazujemo steklopihače pri delu.

 

 

 

 

 

 

  

Hitro najdeva kamp z majhnimi hiškami, ki so skoraj standardna oprema vseh kampov na severu. Zaradi mraza in dežja se veliko kampirašev s šotori odloči, da za nekaj dni najame te hiške (kabine) in si segreje premražene in mokre kosti. Ker sva za Lofote planirala dve noči, sva se tudi midva odločila, da najameva hiško za ta čas (hiška, drugače primerna za bivanje 4 oseb je za dve noči stala  100EUR, pride pa s standardno opremo, dva pograda, miza, stoli, manjša kuhinja z lijakom in električnim štedilnikom ter hladilnikom. Prek električnega grelca se lesena hiška hitro segreje in nudi prijetno zatočišče pred mrazom in vlago). Naslednji dan zjutraj se vreme malo izboljša zato kavo pijeva na verandi. Mimo nas se sem in tja sprehajajo stanovalci sosednje hiške: V nekem trenutku se starejša gospa odloči, da nagovori Jurija: »Sem rekla možu, da ne sme preveč opravljati, saj so prav zraven nas Slovenci.« – Slabih 4000 km od doma so se v sosednjo hiško v manjšem kampu, ki leži izven turističnih poti dejansko naselili Slovenci. Da so že prejšnji dan opazovali avto in se danes odločili, da nas bodo nagovorili. Sami so prileteli do Švedske, tam najeli švedski avto (midva sva jih imela za Švede), šli do Nordkappa, zavili še do Lofotov, naslednji dan pa da se spet odpravljajo proti Švedski od kjer letijo na Brnik. Kakšno uro klepetamo o Skandinaviji, Nordkappu in potovanjih po Baltiških državah. Nato se odpraviva na bližnji hrib, iz katerega se odpre prijeten pogled na kamp in okolico. Zvečer pospraviva in počistiva avto, po dveh tednih kampiranja je namreč kazal že hude znake zanemarjanja. Naslednji dan se iz kampa odpraviva ob 8:00 neznanemu cilju naproti, z željo priti čim bližje Nordkappu.  

 

 

 

p.s. ti stebri, ki jih opazite na nekaterih slikah so namenjeni sušenju rib (Stockfish). Te ribe na njih visijo od februarja nekje do maja in baje širijo okrog sebe obupen vonj, ki mu Norvežani domnevno pravijo vonj po denarju. Ker sva midva potovala po Norveški avgusta, sva si lahko ogledovala le še prazne lesene količke, te ribe pa so ponujali v vsakem supermarketu na poti.

More about jlev